»Mislim, da v mojih mislih ni bilo tako avtomatično: 'Oh, to je feministični lik.' Mislim, da je bilo pravzaprav bolj preprosto: 'To je ženska, ki je še nisem videla na televiziji in je tako edinstvena.'«

»Da bi sploh lahko začeli ta pogovor o novih epizodah, bi moral obstajati povsem nov nabor piscev in predati bi bilo treba štafeto, da bi se zdelo, da je nova in napredna.«

»Neodvisna ženska, ki se znajde v okoliščinah, v katerih mora odločitve sprejemati sama, je osrednji lik vseh filmov, ki sem jih do zdaj posnela.«

»Včasih sem v letu dni napisal tudi do pet zgodb, vendar je to zame nenavadno visoka številka.«

»Najslabša kritika, kar sem jih kdaj dobila, približno takrat, ko sem nehala brati te zapise, je bila najbolje napisana. Zato sem pisala temu novinarju. Rekla sem: 'Zapravljaš čas s temi stvarmi. Napiši roman.' Pet let pozneje sem od tega tipa po pošti dobil roman – in bil je res zelo dober.«

»Skušal sem ji čim bolj zlesti pod kožo, prikazati čim večjo kompleksnost njenega značaja. Osnova je bil nekdo, ki mi ni všeč, s katerim ne bi želel imeti opravka. Cilj je bil, da Laro v uri in pol spoznaš do te mere, da do nje začutiš empatijo.«

»Želim si, da bi se lahko zahvalil vsem likom, ki sem jih odigral, da bi se jim zahvalil, ker sem lahko izkoristil njihova življenja, da sem poučil samega sebe.«

»Od vsega začetka sem v njegovem liku hotel ustvariti neko zavedanje, ki ni del javne predstave o njem. Pri tem sem se opiral na to, kako sam sprejemam odločitve. Preden sem uspel kot igralec, sem bil brezdomec. Potem pa sem naenkrat imel svoj sanjski avto, svojo sanjsko hišo, a prišli so trenutki, ko sem se v tem življenju še vedno počutil tuje. Nekaj takega sem hotel upodobiti v O’Neallu, ki vohuni za Hamptonom in naposled omogoči FBI-jevcem, da ga ustrelijo. Tudi O’Neall neprestano tehta, kaj naj stori. Ljudje lahko odločitev sprejmejo tudi zato, ker jih v to nekaj prisili. Dovolj takšnih primerov poznam z ulice. Hotel sem torej tudi do O’Nealla ohraniti sočutje, tudi če je naredil stvari, ki jih ne razumemo. Ni bilo vedno lahko. Jokal sem, še posebno pri prizoru, ko se moram odločiti, da Freda Hamptona izdam. Zelo me je pretreslo, težko sem prizor izpeljal do konca. Vse se je zdelo tako resnično.«

»Znanstvenik, ki ga igra Guy Clemens, čigar nezemeljsko obnašanje je izraz zastrupljenega privilegija, in vsi drugi, ki krožijo okoli njega, se razkrijejo kot tragikomični egocentriki, ki so slepi za vse, kar se dogaja okoli njih.«